Krik v noči

Krik brezizrazen

zažrl se v prostor je prazen

in zdramil me sredi je spanja.

Tovariš kraj mene se vzpel je v vročici.

Kakor da sanja

strašne stvari,

so njegove oči

zastrmele se v mene.

S strahom sem gledal njegove oči,

ki tako brez moči

so v mene strmele.

Vse dolge noči

so suhe njegove oči:

v njih solz več ni.

V mene strmela so lica upadla

in suhe kosti,

prekrite s prosojno le kožo.

Vse dolge noči

so suhe njegove kosti:

življenja v njih ni.

Tedaj je iztegnil roko v temino

in hripav je glas napolnil praznino:

“Ne v krematorij!

Ne … ne …

Joj,

v glavi mi žge

prokleti ta plamen.

Pustite me!

Nisem žival ne kamen,

človek sem, kakor ste vi …”

Zamrle so v ustih besede

in ugasnile motne oči.

In zopet bo jutri eden sežgan,

po njivah pepel bo njegov razmetan.

Tako je šlo iz dneva v dan

in ljudi bilo je še mnogo.

Pomislil sem

in vztrepetalo je moje srce:

Kdaj pride vrsta na me?

A Scream at Night

An expressionless scream

cuts into the empty space

and jolts me awake.

My bunkmate sits up in a fever.

As though he were dreaming

horrible things,

his eyes fix on me.

Frightened, I look at his eyes

as they stare at me

powerlessly.

Night after long night

his eyes remain dry:

they have no more tears.

The sunken cheeks,

the matchstick limbs,

translucent skin stretched taut.

Night after long night

these matchstick limbs:

there is no life in them.